Naši študentje – Uspešni športniki

1

Sem Maks Trobec prihajam iz Brezovice pri Ljubljani. Sem študent programa strojništvo.

V prostem času sem se pri nekje 10 letih začel ukvarjati z gorskim kolesarstvom. Počasi je moj hobi naraščal v bolj resno obliko in leta 2012 sem se včlanil v klub ŠD lifein ter začel tekmovati v disciplini Downhill (spust). V spustu sem tekmoval 3 sezone in dosegel nekaj dobrih rezultatov. 

Po tem sem v letu 2015 zamenjal disciplino iz spusta na Enduro, prešel pa sem tudi v nov klub – ŠD pedal. Kot mladinec sem dosegel kar nekaj stopničk in tudi prvo mesto v Grožnjanu, Hrvaška Istra. Leta 2016 sem ponovno zamenjal klub in šel v ENERGIJA team Domžale, takrat pa sem prišel v kategorijo elite (pod 23 let). Kljub precej težji konkurenci sem tudi v tej kategoriji dosegel nekaj stopničk. V letošnji sezoni pa sem imel prvo hujšo poškodbo, zlom stegnenične kosti, kar je zame pomenilo konec sezone.

2

Sem Korchak Yaroslav, in se ukvarjam s športom – powerliftingom.

Gre za triatlon moči, ki združuje nekatere najosnovnejše funkcije človeškega telesa. Gre za tekmovanje v maksimalni moči pri treh osnovnih vajah z utežmi: v počepu, potisku s prsi in mrtvem dvigu.
Osnovna pravila triatlona moči so preprosta. Cilj tekmovalca je čim težji maksimalen dvig v vsaki disciplini, zmagovalec pa je tisti, ki doseže največjo vsoto 3 dvigov. Vsak tekmovalec ima v posamezni disciplini na voljo 3 poskuse, pri katerih pa želeno težo lahko le povečuje, podobno kot pri skoku v višino ali pri olimpijskem dvigovanju uteži. Bistvo vseh 3 dvigov je, da so izvedeni v enem samem, tekočem gibu, izvajajo pa se s standardno olimpijsko palico in utežnimi koluti.
S tem športom se ukvarjam dve (2) leti. Že po štirih mesecih rednega treninga sem postal šampion Ukrajine – dosegel sem 1. mesto v kategoriji mladinci. Pred tem sem aktivno igral nogomet in treniral boks.
V soboto, 27. maja se bom udeležil tekmovanja v Ljubljani: Ljubljana dviga uteži, ki ga organizira Powerlifting zveza Slovenije PLZS.

3

Žan Novljan, študent na programu strojništvo in o sebi je napisal:

z odbojko sem se začel ukvarjati nekje v 4-5 razredu osnovne šole, ker pa še nisem bil prepričan, ali mi bo ta šprt všeč, sem zraven treniral še nogomet ter košarko. Svojo odbojkarsko pot sem začel v OK Brezovica, kjer sem igral vse do svojega 16. leta. Kasneje sem bil posojen v OK Olimpija, kjer sem igral pol sezone ter izjemno napredoval, saj je bila OK Brezovica v 3. ligi, OK Olimpija pa v 1. ligi.

Po koncu sezone sem prejel ponudbo, da se pridružim prvi ekipi Calcit Volleyball iz Kamnika. Ponudbo sem seveda sprejel, saj je to drugi najboljši klub v Sloveniji. Po prvi sezoni v Kamniški ekipi sem bil tudi sprejet v mladinsko reprezentanco. Z ekipo Calcita smo v zadnjih šestih letih osvojili dva naslova pokalnih prvakov republike Slovenije (enega od teh dveh prav pred kratkim) 3 naslove podprvakov, 6 osvojenih drugih mest v državnem prvenstvu, ter tretje mesto v pokalu MEVZA. V minulih letih smo tudi veliko potovali saj smo igrali v pokalu Challange, kjer je naša najboljša uvrstitev osmina finala. Bili smo v Italiji, Avstriji, Madžarski, Franciji, Nizozemski, Ukrajini, Slovaški ter še kje.

4

Sem študent Teo Turk, obiskujem 2. letnik na programu strojništvo.

Pri svojih 6 letih sem se prvič srečal z treningi malega nogometa (v nadaljevanju futsal) v Klubu malega nogometa Vodnar Loški Potok.
Od tu naprej me je 6 let kasneje pot vodila v Sodražico, kjer sem pri 12 letih začel trenirati za ŠD Extrem iz Sodražice. S klubom ŠD Extrem smo osvojili tudi kar nekaj lepih uspehov. V selekciji U15 smo bili prvič državni prvaki v sezoni 2010/11, vmes pa smo bili skoraj vsako leto med tremi najboljšimi v državi. V sezoni 2013/14 smo ponovno bili najboljši v državi, tokrat pa v selekciji U18. To je bilo tudi prelomno leto v moji karieri, saj sem ravno po tisti sezoni dobil vpoklic v državno reprezentanco do 21 let, kjer sedaj zadnja tri leta nosim tudi kapetanski trak.  Z dobrimi igrami v dresu reprezentance in tudi na klubskem nivoju sem leto kasneje tudi okusil igranje v 1. Slovenski futsal ligi. Sezono 2015/16 pa bi ravno tako lahko določil kot neko prelomnico, saj sem prestopil v klub z največ naslovi v 1. Slovenski futsal ligi, v klub FC Litija. Prav po sezoni,  ko smo osvojili 2. mesto v državi sem dobil vpoklic selektorja članske reprezentance, s katero imam do sedaj 5 nastopov.  Z FC Litija sem se že prvo sezono uvrstil pod sam vrh, osvojili smo namreč 2. mesto v državi. Za naslednjo sezono ni bilo še znano ali ostajam v Litiji, saj sem imel nekaj ponudb iz tujine. Odločil sem se, da ostanem doma in dokončam študij na Višji strokovni šoli Postojna, potem pa upam, da bi se mi pot lahko odprla tudi v tujino.

5

Jan Andrejašič. Je nogometaš in član FC LUKA Koper. Z nogometom se je začel ukvarjati že pri svojih sedmih letih, kar pomeni da nogomet aktivno igra že 12 let. Vedno je bil član nogometnega kluba Koper, v mlajših selekcijah tudi dvakrat posojen v nogometni klub Jadran Dekani, kjer je vedno igral za eno leto starejšo selekcijo.

S trdim delom in vztrajnostjo si je priboril vpoklic v slovensko reprezentanco najprej selekcije U-18 in  kasneje tudi selekcije U-19, kjer so se nazadnje borili za kvalifikacijena Evropsko prvenstvo, a jim kljub visoki zmagi nad Andoro z 7:0 ta podvig ni uspel. Za slovensko reprezentanco je skupaj odigral 11 tekem, 4 za selekcijo U-18 in 7 za selekcijo u-19. Še vedno trdo trenira s člani nogometnega kluba FC Koper, kjer si čimprej želi izboriti prvo enajsterico, se dokazati v prvi slovenski ligi. Njegove želje v športu za prihodnost so igranje v tujini in dokazovanje svojega znanja na mednarodnem nogometnem prizorišču.

6

Matej Likar študent na programu Gozdarstvo in lovstvo in je uspešno pridobil status študenta športnika. S smučarskimi skoki je začel trenirati že pri 7 letih. Že takrat je pokazal, da ima lahko v tem športu dobre uspehe. Kot mladinec je začel skakati tudi na mednarodnih tekmah FIS pokala.

Najboljša uvrstitev je bilo 19. mesto v kraju Villach v Avstriji. Na domačih tekmah je kot član dosegel eno 2. mesto ter dve 3. mesti. Leta 2009 je dobil tudi povabilo za tekmovanje v Ameriki, kar je bila zana nova in lepa izkušnja.

7

Martin Otoničar – uspešen športnik – kolesar. Da gre za vrhunskega športnika v svetovnem merilu pričajo številni prispevki iz različnih virov in nekaj teh smo pripravili tudi za našo spletno stran:

1. Otoničar in Mohorič izjemna v Italiji … Vir:   http://www.bicikel.com/novice/5501/otoni_ar_in_mohori_izjemna_v_italiji.html
Starejši mladinci so v nedeljo uspešno nastopili na močni mednarodni dirki v Solighettu, kjer je bil drugi Martin Otoničar, tretji pa Matej Mohorič. Solighetto velja za eno izmed najzahtevnejših enodnevnih mednarodnih dirk v Italiji. Že trasa same dirke je polna vzponov, poleg tega pa se na startu vsako leto pojavi izjemno huda konkurenca, na čelu z vedno izjemnimi Rusi, Čehi, Madžari, Avstrijci, Hrvati in Italijani, ter seveda naši najboljši
Pri temperaturi 31°C se je tokrat na dirki pojavilo kar 200 kolesarjev . Tokrat pa so vidnejše vloge igrali tudi slovenski kolesarji. Po dobrih 130 kilometrih dirkanja se je zmage veselil domačin Valerio Conti, ki je v cilj prišel po samostojni vožnji in potreboval 3 ure in 29 sekund –  (povprečna hitrost 39,22 km/h).
Na koncu si je privozil pol minute prednosti pred kolesarjem novogoriškega kluba HIT Casinos Martinom Otoničarjem. Tudi tretji je bil Slovencev. Kolesar kranjske Save je za zmagovalcem zaostal za 40 sekund.
Slednja sta si odločilno prednost pred zasledovalci privozila za spustu okrog 35 kilometrov pred ciljem. Izjemno formo Slovencev je z desetim mestom potrdil kolesar moštva KD Radenska Doron Hekič. Luka Pibernik je bil 21., Dani Pšajd pa je dirko končal na 32. mestu.
Kako zahtevna je bila dirka priča tudi dejstvo, da je do cilja prišlo zgolj 40 kolesarjev. Sicer pa so Slovenci v preteklosti na tej dirki že dosegali vrhunske uvrstitve. Leta 2004 se je zmage veselil Simon Špilak, ki je premagal Federica Masiera in Roberta Kišerlovskega. Leta 2009 je tu zmagal tudi Mark Džamastagič, medtem ko je lani Jan Polanc zasedel drugo mesto.
       

2. Izjemne predstave mladincev v Luksemburgu!
11.07.2011, 02:19 | http://www.bicikel.com/novice/5787/izjemne_predstave_mladincev_v_luksemburgu_fotogalerija_.html
Mladinska reprezentanca je uspešno nastopila na dvodnevni dirki za Pokal narodov v Luksemburgu. Spet sta izstopala predvsem Matej Mohorič in Martin Otoničar.
Slovenski mladinci nadaljujejo z izjemnimi predstavami v tej sezoni. Tokrat so nastopili na dvodnevni etapni dirki za VN Pattona v Luksemburgu. Ta dirka šteje tudi za iz leta v leto bolj prestižno in bolj priznano tekmovanje za Pokal narodov.
Prva etapa od Ettelbrucka do Wincrangeja je bila dolga 101 kilometer, dobil pa jo je Francoz Adrien Legros, ki je v cilj prišel z 38 sekundami prednosti ped Nizozemcem Slikom Yvarjem in našim najboljšim predstavnikom Matejem Mohoričem.
Martin Otoničar je bil z minuto in 20 sekundami zaostanka 16., Luka Pibernik 18., Marko Pavlič 49., Tadej Lemut pa 50. Jure Miškulin je kljub padcu etapo končal na 89. mestu.
Otoničarju izjemna zmaga
Druga in obenem tudi zadnja etapa je bila dolga 97 kilometrov. Kolesarji so dirkali v mestu Troisvierges. In prav v tej etapi je zablestel Martin Otoničar, ki se je veselil zaslužene zmage. V sprintu je premagal Rusa Ilievja Romana in Danca Fredericka Plesnerja. Mohorič je bil 13., Pibernik 21., Lemut pa 42. V skupnem seštevku se je zmage veselil Adrien Legros pred Yvarjem Slikom in našim predstavnikom Matejem Mohoričem. Martin Otoničar se je z zmago povzpel na končno šesto mesto, Luka Pibernik je bil 17., Tadej Lemut 43., Marko Pavlič pa 44.

3. Svetovno prvenstvo Valkemburg Nizozemska
Smola za Martina, saj mu je v fit zoni (dodeljevanje hrane) od zadaj zaletel tekmovalec in mu zlomil menjalnik . Zopet je ostal sam brez pomoči tako, da je moral sam loviti glavnino..
Komentar selektorja Andreja Cimpriča:
Njegove zmage je bil vesel ves slovenski tabor. Medtem, ko je Mohorič odšel na doping kontrolo, je selektor mladinske reprezentance Andrej Cimprič povedal: ”Sreča je bila na naši strani. Zavedali smo se priložnosti, a cestna dirka je vedno nepredvidljiva. Zato so bili tudi živci ves čas napeti. Ko je na sredini dirke pobegnila manjša skupina, jo je ulovil prav Otoničar. Tako je imel Matej Mohorič odlično izhodišče za svoj napad. Najslabše bi bilo, da bi čakal ciljni šprint, saj smo se že pred dnevi odločili, da napademo šele na vrhu vzpona Cauberg.
                                    

8

Gregor Vouk  – uspešen športnik – balinar. Na našo spletno stran prilagamo nekoliko skrajšan prispevek, ki je izšel v občinskem glasilu Občine Hrpelje Kozina.

Gregor, preteklo poletje si bil v Peruju (napiši mi tudi kdaj točno in koliko časa), za kakšno priložnost se je šlo? Ste koga obiskali? Šli na tekmovanje?

Tako je. V Peruju sem bil od 1.12.2012 do 16.12.2012. Pri nas je v tem času zima, tam pa pomlad. Že kar nekaj let poznam prijatelja Tomaža Cento iz balinanja, ki je živel v Kopru (dokler se ni preselil v Peru). Dve leti nazaj je naredil poslovilno zabavo v Kopru, ki sem se je tudi udeležil. Malce v šali smo se pogovarjali, če bi res kdaj lahko prišli v Peru. Bil sem za, težava pa je bila samo zbrati ekipo. Čez nekaj časa, v začetku lanskega leta pa smo se začeli resno pogovarjati, če bi zares šli na potovanje. Ni nas bilo veliko zainteresiranih a kljub temu smo se nekako dogovarjali.

Peru je v južni Ameriki…kar daleč, kako ste potovali?

Ja, res je kar daleč. V soboto smo se ponoči z avtomobilom odpeljali do Benetk. Ob sedmi uri zjutraj sva z Ronijem štartala in po slabih treh urah letenja sva pristala v Madridu. Nato sva v Madridu morala čakati kar štirinajst ur do naslednjega leta, ki je bil namenjen za v Limo (Peru). Ta dan je bil res zelo dolg. Najprej sva si v Madridu ogledala trgovine po letališču, potem pa odšla s podzemno železnico v center mesta. Ker sva imela čas, sva se odločila, da se malo sprehodiva, vidimo, kakšno je mesto in pa seveda si ogledala eno največjo znamenitost Madrida – stadion Santiago Bernabeu nogometnega kluba Real Madrid. Do večera sva že bila nazaj na letališču, kjer sva še preostalih nekaj ur pričakala s krajšanjem časa (poslušanje glasbe, križanke). Ob polnoči in pol smo se vkrcali na letalo in odleteli proti Limi. Let je bil dolg slabih dvanajst ur, a je šlo res presenetljivo zelo hitro. Imeli smo dva obroka, vsak stol je imel svoj ekran, kjer si lahko igral igrice, poslušal glasbo, gledal filme. Dobili smo tudi deke za se pokrit, vzglavnike, čepke za ušesa, pokrivalo za oči. Peru pa je šest ur nazaj za nami in prva dva dni je bilo zelo težko se navadit na uro.

Ste imeli priložnost balinati z drugimi domačini? Je igra enaka? Pravila enaka?

Ja, balinali smo z največjimi mojstri njihovega načina. Tako, kot so v našem balinanju največji mojstri, so tudi tam, po moji oceni pa mogoče še malce boljši, vsaj kar se tiče samega bližanja, kjer je veliko bolj zahtevno kot pri nas. Razlika je neprimerljiva. Namesto peska, ki se ga uporablja kot igralno podlago v našem balinanju, je tam plastika ali sintetika. Površina, ki je še bolj gladka kot steklo in po takšnem je bilo treba bližati. Imeli smo le dobrih pet ur treninga, potem pa se je začel turnir, mi pa smo bili pred tekmovanjem povsem začetniki. A kljub temu smo se zelo dobro kosali z mojstri, ki igrajo že veliko veliko let. Predvsem z Ronijem sva v igri dvojic presenetila praktično vse, saj sva izgubila kar tesno. Proti Venezueli 15:7, proti domačinom iz Peruja 15:11 in proti Argentini 15:10, kar so zelo majhne razlike v njihovem balinanju. Igralo pa se je še v igri posamezno in pa v trojicah. Pravila so povsem drugačna. V našem balinanju imamo avt linijo povsod pri strani in pa na koncu igrišča, tam pa so pri strani narejene planke pod določenim kotom, da se krogle lahko odbijajo. Če v našem balinanju nisi dovolj precizen, udariš kroglo iz strani in gresta obe iz igre, tam pa se lahko krogla, s katero si zbijal, vrne nazaj k balinu in ima punt. Tudi najdaljša dovoljena meja je pri nas 50cm za pravilen udarec, tam pa je meja 40cm. Pri nas so krogle železne, tam pa plastične, večje in lažje. Poleg tega igra zelo veliko vlogo površina. Če vržeš kroglo pri zbijanju približno 25cm pred napovedano kroglo, ki jo izbijaš, jo ta enostavno preskoči, tako, da je bilo potrebno zadeti skoraj vse v čelo, Pri našem balinanju lahko pade krogla tudi 45 cm pred napovedano in jo pobere. Nekajkrat sva v enem igralnem obratu odigrala sto procentno, pa sva potem dobila kar štiri punte od nasprotnika. Enostavno- dala sva štiri krogle k balinu, oni pa so nam udarili štiri rešte (rešta=udarec krogle povsem na mestu oz. drugače povedano so samo našo kroglo »zamenjali« z njihovo). Je bilo res težko a tudi zelo zabavno.

Ste imeli priložnost si ogledati tudi kakšno znamenitost? Če ste, katere? Kaj ti je bilo najbolj všeč? Kakšno posebno doživetje?

Ja, priložnosti je bilo ogromno, še posebej v drugem tednu. Ogledali smo si Limo iz dvanajstega nadstropja iz bloka, pa smo videli samo kakšnih 60-70 % mesta. Odšli smo na jug Peruja, približno 300 km stran od doma, kjer smo si ogledali znameniti Paracas. Tam se z ladjo odpelješ na otoke, kjer si lahko tudi z nekaj centimetrov ogledaš morske leve, na milijone ptic (pingvine, znamenite pelikane- ptice z velikim, širokim kljunom). Že tu sem osupel nad naravo, ki si jo je treba ogledati v živo, saj po televiziji ali po računalniku ni videt niti 1% tega, kar vidiš v živo. Odšli smo naprej na Tubulares. To je vožnja z džipi po puščavi, kar me je še bolj osupnilo, ker sem ljubitelj in privrženec bencinskih hlapov. Vmes smo se ustavili in z deskami za snowboard smo se spustili po peščenih dolinah, dolgih nekaj sto metrov, kar je bil pravi užitek. Odšli smo na rafting, kjer smo bili približno 50 minut na razburkani vodi. Bili smo še na kanolpingu. Tukaj se privežeš na žico in se spustiš kakšnih 20 metrov nad reko po žici, dolgi približno 300 metrov. Ogledali smo si tudi znamenite klife v mestu, visoki približno 100 metrov, kar je tudi posebno doživetje, saj je spodaj tudi štiripasovnica in pa prečudovit pogled na morje. Da ne govorimo o hrani, ki je res dobra. Večinoma prevladuje morska hrana, poskusili smo vse. Od hobotnice, do rakov, škampov, školjk in še marsikaj, kar se tukaj sploh ne da skuhati, saj nimamo takšnih živali. Kitajske restavracije so fenomenalne in vse je veliko bolj poceni kot pri nas. Od hrane, do bencina (1liter stane samo 90centov) do oblačil in obutve. Praktično vse. Slaba točka pa je promet, ki je katastrofalen. Vse stoji, noben te ne želi spustiti predse, znaki za stop in prednostno cesto ter semaforji, to se sploh ne upošteva. Kdor prej pride, prej gre (heheh).

Kako si doživel domačine? Verjetno se zelo razlikujejo od nas? Si dobil kakšnega novega prijatelja?

Hmmm, domačini. Ja, malce so nas čudno gledali,predvsem na začetku, saj smo v primerjavi z njimi veliko bolj »beli« oziroma bele polti. Za nas so bili oni malce posebni, ker so bolj temni. Tam prevladuje rasa »mulati«. So nas pa zelo lepo sprejeli. Veliko bolj prijazni od naših ljudi, tudi, če te ne poznajo, te pozdravljajo, se želijo pogovarjati s tabo, a problem je bil v tem, ker špansko nisva znala govoriti z Ronijem, sva pa kar dobro razumela, problem je bil samo za govorit (heheh). Na srečo pa Tomaž zna govorit še boljše špansko kot slovensko, tako, da smo se vse razumeli. Je pa na splošno v mestu in po celi Južni Ameriki zelo nevarno hoditi sam po kakšnih ulicah. Že čez dan je nevarno, kaj šele ponoči. Zaželeno je tudi, ko se gre čez določene nevarne predele, zakleniti v avtu, saj te lahko v dveh sekundah hitro okradejo. Prijatelji, ja, veliko sem jih dobil in spoznal. Hitro smo se spoznali, hitro ujeli, na srečo so nekateri znali govoriti zelo dobro angleško in smo se ves čas pogovarjali v angleščini. Kar nekaj si jih je želelo, da bi še nekaj časa ostali dol, a žal ni šlo. In treba se je pozdraviti z vsemi ljudi, kjer prideš. Če prideš npr. v hišo, kjer je deset ljudi, se je treba pozdraviti z vsakim posebej, enako velja, ko se posloviš. Z ženskami si je treba dati ljubčka, z moškimi roko. Če tega ne storiš in če pozdraviš npr. vseh deset ljudi z enim pozdravom, ti lahko zamerijo. Nam se na srečo to ni zgodilo, da bi se pozabila pozdravit.

Verjetno je bilo to zate prvo tako veliko potovanje? Te je očaralo? Boš še potoval če bo možnost?

Prvič je bilo to, da sem odšel tako daleč. Bilo je tako lepo, da se ne da opisati z besedami, niti se ne da povedat. Treba je doživet in šele potem vidiš kako lepo je bilo. Če rečem, da je bilo prečudovito, je to absolutno premalo oziroma nič. Dobili smo že povabila na turnir iz Argentine in Venezuele, mogoče tudi iz Brazilije (zaenkrat je Brazilija še v dvomih) za naslednje leto. Bomo videli kako bo s časom, kako bo z mojim balinanjem, s šolo in pa seveda s financami. Denarja gre za taka potovanja ogromno. V Peruju smo bili dva tedna, za to leto računamo, če bi odšli za en mesec in če bi novo leto mogoče praznovali v Rio De Janeiru, kar bi bilo fantastično.

Se pa oba z Ronijem zahvaljujeva Tomažu in njegovi ženi za vso organizacijo, ki sta jo sestavila.

9

Andraž Simčič – Andraž je član kegljaškega kluba Proteus iz Postojne. Trenira že od 8. leta starosti, torej že 11 let.
Redno nastopa v najvišji slovenski kegljaški ligi z ekipo Proteus Liv postojna.
Na državnih prvenstvih je večkrat osvojil naslov državnega prvaka v svoji kategorijah.
Lansko sezono šteje za najuspešnejšo, saj je v kategoriji med kadeti do 18. leta osvojil zlato odličje v vseh disciplinah (posamezno, ekipno, sprint, tandem … )
Kegljaška zveza Slovenije ga je razglasila za najboljšega kadeta leta.

Uspehi Andraža na svetovni ravni:
2008 – na svetovnem pokalu v Zadru je osvojil tretje mesto v dvojici z Lucijo Zalar iz Pivke,
2011 – Svetovno prvenstvo v Sarajevo, kjer je ekipno osvojil 4. mesto,
2012 – na svetovnem pokalu v Bautzenu v Nemčiji je osvojil 2. mesto v dvojici z Anjo Bašek iz Pivke.
Olimpijski komite Slovenije mu je dodelil status Perspektivnega športnika mladinskega razreda.

10

Josip Maljevac, študent programa Gozdarstvo in lovstvo se z lokostrelstvom ukvarja že od svojega sedmega leta. V tem času je bil že na mnogih tekmovanjih, kjer je dosegal vidne rezultate. Je stalen član Slovenske mladinske reprezentance. Leta 2003 je na Evropskem prvenstvu v Franciji osvojil 4. mesto.

Leta 2006 je na Univerzijadi oziroma študentskem prvenstvu v Bratislavi zastopal Biotehniško fakulteto v Ljubljani, kjer je nekaj časa študiral.

Letos bo kot študent Višje strokovne šole Postojna ponovno nastopil na Univerzijadi, ki se bo odvijala julija v Cordobi v Španiji.

Želimo mu veliko uspeha!

11

Simon  Kočevar je študent  strojništva.

Je tudi zelo uspešen športnik, ki bo prav gotovo še dolgo krojil sam vrh v biatlonu. Prvič v karieri je dobil priložnost nastopiti v svetovnem pokalu, kjer je konkurenca zares močna, kar kaže tudi na to, da je v biatlonu težko napovedati zmagovalca. Takoj po novem letu ga je na tekmi svetovnega pokala v Oberhofu čakala prva težja naloga. Nastopil je v štafetni preizkušnji v postavi Simon Kočevar, Jakov Fak, Janez Marič in Klemen Bauer.Startal je kot prvi, in sicer  pred kar 25.000 gledalci in v zelo težkih pogojih zaradi sneženja in vetra, ki je “divjal” po progi in strelišču. Dosegli so odlično 8. mesto.

12

Jan Urbas – Jan je začel kariero pri klubu HD HS Olimpija v sezoni 2005/06, že kmalu pa se je podal na Švedsko, kjer igra za klub Växjö Lakers v švedski ligi (www.vaxjolakers.se). Njegov največji uspeh, kot pravi Jan, je prav podpis pogodbe z Vaxjo Lakerski, kjer je član Elitserien, to je najmočnejše lige na Švedskem, ki je tudi ena najmočnejših v Evropi in na svetu.

Slovensko reprezentanco je zastopal na enem svetovnem prvenstvu U18 in dveh mladinskih svetovnih prvenstvih, za člansko reprezentanco pa je nastopil na Svetovnem prvenstvu 2010 D1 v Hali Tivoli, kjer je pomagal reprezentanci do vrnitve v elitno skupino svetovnega hokeja. Kot eden izmed sedmih debitantov v pomlajeni reprezentanci, je opozoril nase z dvema goloma in petimi podajami, na odločilni tekmi proti madžarski reprezentanci pa je že v prvi minuti utrpel izpah rame in moral predčasno končati prvenstvo.

Jan Urbas je na Višji strokovni šoli Postojna pridobil status vrhunskega športnika. Na ta način mu šola še naprej omogoča prilagodljiv izobraževalni program, s katerim lažje koordinira svoje študijske obveznosti, ki se zahtevajo za uspešno zaključevanja študija pri nas.

13

Borut Albreht je študent 2. letnika programa Strojništvo.

Tekač Borut Albreht je priznanje za izjemne dosežke na področju športa prejel za vidne rezultate, ki jih je dosegel v letu 2011, in sicer 3. mesto v teku na 3.000 m čez zapreke na državnem članskem prvenstvu avgusta v Kopru. Na mitingu v Domžalah je dosegel 2. mesto, na državnem prvenstvu Hrvaške (kros Vrbovec) pa je bil šesti.

V Primorskem pokalu je pri mlajših članih dosegel skupno 2. mesto. Želi si, da bi letos izpolnil normo za svetovno prvenstvo za študente v krosu, ki bo aprila.